Kristalna struktura zeolita

Kristalno strukturo zeolita lahko razdelimo na tri komponente: (1) aluminosilikatno ogrodje, (2) pore in votline, ki vsebujejo izmenjevalne katione M v skeletu, (3) molekule vode v potencialni fazi, to je zeolitna voda.
Struktura zeolita je nekoliko drugačna od skeleta kremena in glinenca. Struktura ogrodja kremena in glinenca je razmeroma tesna, s specifično težo 2,6–2,7, medtem ko je struktura ogrodja zeolita razmeroma redka, s specifično težo 2,0–2,2. Dehidrirana votlina je lahko velika do 47 %, kot je chabazit, ali celo 50 %, kot je sintetični zeolit.
V strukturi glinenca so kovinski kationi omejeni v vrzeli kristalnega skeleta, sestavljenega iz ionov O. Če kristal ni uničen, se ti kovinski kationi težko prosto gibljejo. Zamenjava Na ali K s Ca mora biti izvedena hkrati z zamenjavo Si in Al, to je zamenjava v paru, kar bo neizogibno povzročilo spremembo razmerja Si/AI.
V strukturi, podobni glinencu, so kovinski kationi v razmeroma odprtih medsebojno povezanih režah s specifično težo 2,14–2,45. Kationi se lahko izmenjujejo med seboj po strukturnih poteh, ne da bi pri tem poškodovali kristalni skelet. Sodalit in hidronefelin sta včasih veljala za minerala iz skupine zeolitov.
V strukturi zeolita se kovinski kationi nahajajo med večjimi med seboj povezanimi porami ali votlinami v kristalni strukturi. Zato se lahko kationi prosto izmenjujejo skozi pore, ne da bi pri tem vplivali na njegov kristalni skelet. Izmenjave, kot je 2(Na,K)(Ca2+), se zlahka pojavijo v zeolitih, ne pa tudi v glinencih. Ta oblika izmenjave, verjetno skrajna oblika ionske izmenjave, je omejena na zeolit ​​in podobne minerale.
Povezave med vodnimi molekulami zeolita, okvirnimi ioni in izmenljivimi kovinskimi kationi so na splošno ohlapne in šibke. Te molekule vode se lahko gibljejo v pore in iz njih bolj prosto kot kationi. Pod vplivom toplote se lahko prosto loči in pritrdi, ne da bi to vplivalo na njegovo skeletno strukturo.